Cerkev sv. Mihaela na Črešnjevcu
Na slemenu med dolinama vodotokov Bistrica in Devina leži vas Črešnjevec, ki se v zgodovini z omembo prvič pojavi leta 1164. Takrat se prvič omenja gradič Presek. V Črešnjevcu stoji cerkev sv. Mihaela, katere obstoj je v virih izpričan od 13. stoletja naprej, kdaj natančno je nastala, kako in zakaj, pa nam viri ne povedo. Prvič se omenja 1252 kot samostojna župnija, ki se je odcepila od pražupnije v Slivnici pri Mariboru.
Slika št. 1: Cerkev sv. Mihaela (foto: S. Štajnbaher)
Zanimiva je predvsem stavba cerkve. Prvotna stavba je bila namreč skoraj v celoti sezidana iz rimskih marmornih spolij, tj. delov starejših gradbenih elementov, blokov in odlomkov rimskih spomenikov. Danes je prvotna stavba ohranjena v severni in južni steni cerkvene ladje, njeni vzhodna in zahodna stena pa sta bili porušeni zaradi povečanj ladje proti zahodu v zadnji tretjini 16. stoletja, ko je bil dodan tudi zvonik, v 17. stoletju so prizidali kapelo, v prvi četrtini 18. stoletja je bila dodana še vzhodna stran. Marmorno gradivo iz teh sten so ob drugem materialu uporabili pri gradnji podaljškov, obilica obdelanih marmornih kamnov pa je vzidana tudi v tabornem obzidju okoli cerkve, ki je bilo zgrajeno v 16. stoletju.
Cerkvena ladja je v svojem prvotnem obsegu merila 9,20 x 7.20 m, bila je ravno krita ali celo zgoraj odprta stavba z okoli 1 meter debelimi zidovi. Glede nastanka črešnjevske cerkve je Jože Curk ponudil štiri možnosti (glej: J. Curk, Urbano – gradbena zgodovina slovenjebistriškega ozemlja, v: Bistriški zbornik I., 1983). Prva možnost je, da je cerkev nastala v romanskem obdobju okoli leta 1200, druga možnost, da je kot obrambna arhitektura nastala v predromanski dobi in je bila okoli 1200 predelana v cerkev, tretja možnost, da je bil objekt zgrajen kot lastniška cerkev v obliki predromanskega nadstropnega objekta kot cerkev/utrdba za obrambo pred Madžari in četrta možnost, da gre za relikt pozno antičnega objekta, ki se je ohranil preko zgodnjega srednjega veka in bil posvečen po pregonu Madžarov z Dravskega polja na začetku 13. stoletja. Glede na to, da navedenih tez ne moremo preveriti v zgodovinskih virih, bi nekaj odgovorov na dilemo lahko podale le sistematične arheološke raziskave v notranjosti objekta.
Še danes pa je ena večjih skrivnosti prvotna namembnost in poreklo rimskih kamnov, iz katerih je bil v celoti zgrajen najstarejši del cerkve na Črešnjevcu. Takih stavb ne poznamo nikjer drugje, zato ta edinstvenost na Črešnjevcu seveda poraja vrsto vprašanj. Arheološke odgovore je doslej iskal predvsem Stanko Pahič (povzeto, glej: S. Pahič, Bistriški svet v davnini, v: Bistriški zbornik I. 1983), v novejšem času pa je nove rešitve ponudil Primož Predan pod mentorstvom dr. Bojana Djurića (glej: P. Predan, Črešnjevec, cerkev Sv. Mihaela; Problematika rimskih spolij (kamnolomi, transport, marmorata), Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, april 2001).
Z arheološkega vidika je poglavitno vprašanje: kje so graditelji v srednjem veku (ali prej) našli vso to množico obdelanega marmornega kamna.
Slika št. 2: Rimske spolije v južni cerkveni steni (foto S. Štajnbaher)
Nedavna analiza antičnih spolij je nakazala, da so bile na gradbišče pripeljane iz vsaj dveh ali treh mest. Velika večina marmorja naj bi prišla iz marmorate, tj. prostora, kjer je bilo rimskodobno skladišče marmornih blokov/surovcev in polizdelkov, kjer je bila organizirana njihova preprodaja in prodaja izdelanih spomenikov na drobno. V kontekstu rezultatov dosedanjih arheoloških raziskav širše okolice ter poznavanja lomljenja in obdelovanja marmorja pohorskih kamnolomov (predvsem okoli Šmartnega na Pohorju) in njegove transportne poti proti rimski cesti in Ptuju, je ta locirana oziroma predvidena na področju vzhodnega Velenika. Od tod naj bi izvirali v cerkev vgrajeni lomljeni in klesani marmorni bloki/surovci, bloki, ki imajo na površini zarisano risbo bodočega izdelka ter delno dokončani izdelki. Kdaj in kako naj bi ta material prišel do Črešnjevca je trenutno še nemogoče odgovoriti, saj – kot rečeno – nimamo podatkov niti glede časa gradnje črešnjevske cerkve, niti ni ohranjena nobena listina glede tedanjega lastništva cerkve in zemljišč oziroma gozda Velenik.
Po obsegu mnogo manjši del vzidanih antičnih spolij, ki predstavljajo izdelane spomenike lahko povežemo z (doslej neznanim) rimskim zaselkom ali vilo rustiko in pripadajočim pokopališčem v bližini. V okolici Črešnjevca sta celo dve večji rimskodobni gomilni grobišči, kjer pa so gomile danes žal večinoma že prekopane, brez da bi se ohranili kakšni uporabni podatki za njihov opis in razlago. Vemo in sklepamo le, da so bili pod gomilami zasuti preprosti žgani pokopi s skromnimi pridanimi predmeti, v glavnem razlomljeno lončenino. Sta pa omenjeni grobišči zanimivi in pomenljivi tudi zato, ker nudita eno od domnev, da so bili od tod preneseni marmorni nagrobniki vzidani v črešnjevsko cerkev. Poleg redkejših odlomkov nagrobnikov so se vzidani ohranili tudi številnejši odlomki pepelnic ali sarkofagov in njihovih pokrovov, ki sicer nakazujejo poleg gomilnih še drugo vrsto in status pokopov, ki pa jih še ne znamo umestiti v prostor. Tretjo, po številu daleč najmanjšo vrsto vzidanih antičnih spolij, predstavljajo odlomki posvetilnih oltarjev, na katerih sta se ohranili le dve imeni božanstev – Mars in deželno božanstvo Noreja. Glede na njihovo skromno število sklepamo, da oltarji tod niso stali v posebnih zidanih svetiščih, pač pa so bili prej del sklopa kake okoliške vile rustike.
Slika št. 3: Rimska spolija v južni steni (foto S. Štajnbaher)
V vsem črešnjevskem okolišu še danes žal ne poznamo lokacije rimskodobnega zaselka, zato je naše poznavanje in razumevanje kraja in širšega območja v rimski dobi okrnjeno in necelovito. Kljub temu pa nam posredne podatke o rimski naselitvi nudijo prav marmorni spomeniki, ki so eden najpomembnejših virov za rimsko zgodovino naših krajev. Njihov pomen je seveda različen, saj so danes povečini nameščeni izven prvotnega kraja. Le za malokaterega namreč vemo, kje je bil nekoč uporabljen, nam pa zato vklesana imena podrobneje orisujejo nekdanje prebivalce po poreklu, stanu in starosti, česar ne moremo razbrati iz nobenih drugih najdb. Po svoji obliki nam izpovedujejo kamnoseško znanje, po izklesanih likih pa duhovni svet tedanjega časa in tudi tedanjo človekovo podobo in opravo. Prav zaradi ohranjenosti in sporočilnosti so rimski marmorni kamni praviloma prvi arheološki pomniki, ki so pritegnili pozornost starinoslovcev (med najstarejše zapise iz 15. stoletja o zgodovini bistriškega območja sodijo prav prve omembe in opisi marmornih kamnov iz Črešnjevca in Slovenske Bistrice).
Za znanstveno razreševanje ugank, ki jih poraja in prikriva skrivnostna zgradba cerkve Sv. Mihaela v Črešnjevcu, bi bile v bodoče potrebne sistematične arheološke raziskave in pregledi tako na licu mesta, kot v širši okolici. Do takrat pa lokacija kar kliče k bolj izpovedni predstavitvi in ureditvi.
O sami cerkveni zgodovini imamo podatek iz leta 1487, ko je Paolo Santonino v spremstvu škofa obiskal naše kraje. Med drugim je v njegovem poročilu navedeno, da je zaradi turških ropanj in posledic škof moral ponovno posvetiti Marijin, Mihaelov in Magdalenin oltar, ki so bili polomljeni.
Naslednji podatek o cerkvi je iz začetek, ko je bil postavljen glavni oltar delo rezbarske delavnice Pogačnik iz Slovenskih Konjic. Stranska oltarja sta lesena in delo enega najpomembnejših baročnih kiparjev Jožefa Strauba iz leta 1754. Pri levem oltarju Lurdske Marije sta kipa sv. Janeza Nepomuka in sv. Frančiška Ksaverija. Na desnem oltarju sta kipa Janeza in Marije, v niši pa je kip Janeza Kristusa. Oba kipa v oltarni niši sta iz 19. stoletja.
V zidove župne cerkve sv. Mihaela in taborno obzidje so vzidani številni rimski kamni, ki pripadajo nagrobnikom, žrtvenikom, sarkofagom in delom stavb. S sondiranji je bilo leta 1964 ugotovljeno, da je prvotna cerkvena ladja sezidana od temeljev do vrha iz obdelanih rimskih kamnov, kakršnih je mnogo tudi v tabornem obzidju. Sondiranje cerkvenega tabora je ugotovilo zgodnjesrednjeveške skeletne grobove, ki bi po najdbi srebrnega obsenčnika lahko bili še staroslovanski. Arheološki spomenik je zaradi velikega števila obdelanih antičnih kamnov zelo zanimiv za širši teritorij. Uvrščamo ga med najpomembnejše v Sloveniji. Nekaj rimskih kamnov je bilo pred leti prenesenih iz muzeja v Gradcu in so nameščeni pod cerkvenim obzidjem.
Slika št. 4: Rimski kamni pod obzidjem (foto S. Štajnbaher
Severno od vasi Črešnjevec se nahaja štiriindvajset rimskodobnih gomil v gozdu z ledinskim imenom »Gomilce«. Razporejene so v gruči, po velikosti so manjše in manj razkopane. W. Schmid je tri delno preiskal in ugotovil žgane pokope s fragmenti keramike in marmorno ploščo. Obsežno gomilno grobišče predstavlja arheološki spomenik v prvotni legi in je kot del večjega gomilnega kompleksa tudi širše zanimiv.
Slika št. 5: Gomilno grobišče Gomilice (foto S. Štajnbaher)
Na vrhu gozdnega grebena južno od vasi Črešnjevec z imenom Lokanjska gošča leži sedemnajst gomil, ki so razporejene v nepravilni vrsti, večina njih ima na vrhu globoke jame, ki so posledica izkopavanj v 19. stoletju in pred prvo svetovno vojno, ko jih je raziskoval W. Schmid. V gomilah so bili preprosti žgani pokopi na nekdanjih tleh, grobovi so bili obdani s kamnitimi oblogami, v njih pa so bile v glavnem razbite posode. Domneva o marmornih nagrobnikih se do danes ni potrdila. Kljub temu, da so gomile večinoma že razkopane, predstavljalo arheološki spomenik v prvotni legi in so kot del večjega gomilnega kompleksa tudi širše zanimive.
Slika št. 6: Gomilno grobišče Lokanjska gošča (foto S. Štajnbaher)
Na južnem pobočju gozdnega grebena Pretrež leži gomilno grobišče petih že močno kopanih verjetno antičnih gomil. Razporejene so v vrsti in imajo dimenzije 6.5-15.5 metra v širino in 0,4 do 1.4 metra v višino. Gomile so razkopane, vendar ni podatka o raziskovalcih.
Slika št. 7: Gomilno grobišče pri Pretrežu (foto S. Štajnbaher)
Ob gozdnem grebenu ob naselju Pretrež leži nepoškodovana gomila premera 14.5 metra in visoka 0.9 metra, ki je verjetno antična
Slika št. 8: Gomila pri Pretrežu (foto S. Štajnbaher)
Jugozahodno od vasi Črešnjevec je na kopastem zaključku grebena v gozdu z dvojnim nasipom utrjena pravokotna kopa, imenovana Stari grad ali Presek. W. Schmid je leta 1915 našel nekaj keramike in ognjišče ter najdišče datiral v predrimsko in rimsko dobo. Novejša sondiranja so v nasprotju s tem pokazala srednjeveški gradič, kjer je bilo uporabljeno rimsko stavbno gradivo. Gradič predstavlja arheološki spomenik v prvotni legi in je hkrati tudi pomemben krajinski element.
Slika št 9: Utrdba Presek
Vaško perišče na Črešnjevcu se nahaja južno od osnovne šole in centra vasi in sestoji iz starejšega vaškega vodnjaka, korita in nagnjene ploščadi. Vidni elementi so bili izdelani v betonu okoli 1940, verjetno na lokaciji starega perišča. Množično so ga uporabljali do 1964, ko je bil zgrajen vaški vodovod.
Slika št. 10: Vaško perišče (foto S. Štajnbaher)